DEMOKRATIZACIJE
POLITIČNE
STRANKE
ČASOPISJU
Slovenska kmečka zveza z Ivanom Omanom na čelu je nastala 12. maja 1988 in je bila prva politična organizacija v času obnavljanja političnega pluralizma. Zastopala je stanovske interese kmetov, se zavzemala za razvoj kmetij, prenovo zadružništva, pravično davčno politiko, vrnitev krivično odvzete lastnine, skladen regionalni razvoj Slovenije ter tržno gospodarstvo po načelih ekoloških in socialnih smernic. Konec leta 1990 se je zveza preimenovala v Slovensko kmečko zvezo – Ljudsko stranko, po osamosvojitvi pa v Slovensko ljudsko stranko.
Slovenska demokratična zveza (SDZ) je bila ustanovljena 11. januarja 1989 in je bila prva prava opozicijska politična stranka. V njenem programu so bile zbrane vse zahteve takratne opozicije, med drugim parlamentarna in strankarska demokracija, tržno gospodarstvo in varstvo okolja. Prvi predsednik stranke je postal Dimitrij Rupel.
v Cankarjevem domu 11. januarja 1989.
Ideja za ustanovitev Socialdemokratske zveze Slovenije se je porodila že med stavko delavcev Litostroja, decembra 1987. Pobudnikom stavke so se kmalu pridružili tudi ostali somišljeniki in se organizirali v stranko Socialdemokratska zveza Slovenije (SDZS), na čelu katere je bil France Tomšič. Stranka si je prizadevala za suvereno državo, večstrankarski parlamentarni sistem, učinkovit gospodarski sistem ter zaščito in varovanje okolja. Leta 1989 je vodenje stranke prevzel Jože Pučnik, leto kasneje pa se je zveza preimenovala v Socialdemokratsko stranko Slovenije.
Pobudo za ustanovitev slovenskega krščansko-socialnega gibanja je podalo uredništvo Revije 2000, urednik Peter Kovačič pa je postal prvi predsednik. V začetku novembra 1989 se je gibanje preimenovalo v Slovenske krščanske demokrate (SKD), položaj predsednika pa je prevzel Lojze Peterle. Med drugim je stranka zahtevala pravico do javnega spomina na vse mrtve, rehabilitacijo po krivici obsojenih in odpravo vseh ideoloških ovir v družbi.
ČASOPISJU
Zbor je s svojimi predlogi glede ustavnih sprememb močno vplival na delo ustavne komisije. Oblikovanje dopolnil k slovenski ustavi je mesece burilo duhove v slovenski javnosti ter sprožalo odločna nasprotovanja najvišjih jugoslovanskih državnih in partijskih oblasti. Enainosemdeset amandmajev, ki so bili sprejeti 27. septembra 1989, je temeljno spremenilo republiško ustavo in pomenilo velik korak v smeri večstrankarske parlamentarne demokracije.
27. december 1989.
DEM oziroma nemška marka je bila nekakšna vzporedna valuta v Jugoslaviji v času hiperinflacije, ko je vrednost dinarja drastično padala.
Struktura Skupščine SRS se je s časom spreminjala, nazadnje z ustavo leta 1974. Ob volitvah leta 1990 je bila sestavljena iz treh zborov: Družbenopolitičnega zbora, Zbora občin in Zbora združenega dela. Zadnja skupščina je bila izvoljena po prenovljeni zakonodaji, ki je upoštevala politični pluralizem, s čimer je prišlo tudi do spremembe strukture v posameznem zboru. Vsak od zborov je imel enako število poslancev (80), skupaj jih je bilo torej izvoljenih 240. Tako strukturo je skupščina ohranila do leta 1992.
V Zbor združenega dela in Zbor občin so volivci volili na podlagi večinskega sistema, v Družbenopolitični zbor pa na podlagi proporcionalnega sistema. Postopki za kandidaturo in predlaganje kandidatov so bili zelo zapleteni in nepregledni, naslednice starih političnih sil pa so imele pri pripravah veliko prednost zaradi svoje organizacijske mreže in prepoznavnosti med ljudmi.
V volilni kampanji so Demosovi kandidati poudarjali zahteve Majniške deklaracije, posebej zahtevo po samostojni državi. Kampanja je potekala večinoma »od ust do ust« in neposredno na volilnih shodih oziroma zborovanjih na prostem. Tudi slovenski cerkveni vrh se je obrnil na javnost in pozval k volitvam za spremembe in novo razvojno pot Slovenije.
ČASOPISJU
ČASOPISJU
ČASOPISJU
Največ glasov je dobila koalicija Demos, ki je na volitvah slavila zmago. Postala je najmočnejša politična sila v slovenskem političnem prostoru. Demos je osvojil 47 mest v Družbenopolitičnem zboru (58 %), 51 mest v Zboru občin (63,75 %) in 29 mest v Zboru združenega dela (36,25 %). V Skupščino Republike Slovenije so bili izvoljeni kandidati devetih strank, predstavnika italijanske in madžarske manjšine ter nekaj neodvisnih kandidatov. Od 240 članov skupščine je bilo 127 članov Demosovih poslancev (52,91 %).
Za člane predsedstva Republike Slovenije so bili na volitvah neposredno izvoljeni Ciril Zlobec, Ivan Oman, Matjaž Kmecl in Dušan Plut. V predsedniški tekmi sta v prvem krogu glasovanja izpadla Kramberger in Demšar, Pučnik in Kučan pa sta se pomerila še v drugem krogu volitev, 22. aprila 1990. Z 58,6 odstotka glasov je novi predsednik postal Milan Kučan.
ČASOPISJU
ČASOPISJU
ČASOPISJU
SAMOSTOJNOSTI