UČNA POT
Po okupaciji Češkoslovaške leta 1968 je bil zaradi potreb po učinkovitejših obrambnih silah v vseh jugoslovanskih republikah sprejet nov obrambni koncept in model oboroženih sil, sestavljen iz operativne armade (Jugoslovanske ljudske armade) in teritorialne obrambe (TO), ki bi se med sabo dopolnjevali. To novo–nastalo vojno doktrino so v Beogradu poimenovali doktrina splošne ljudske obrambe. Teritorialno obrambno so po novi doktrini smatrali kot strateško komponento oboroženih sil, ki naj bi po številu ljudi postala najbolj množična ter vgrajena v vse dele družbe. Prav v Sloveniji so doktrino dosledno upoštevali, saj so v tem videli možnost ponovnega zametka slovenske vojske. Slovenska partizanska vojska, oblikovana med narodnoosvobodilnim bojem, je bila leta 1945 namreč ukinjena. Po drugi svetovni vojni pa se je nadaljevala politika, da lahko naborniki služijo vojsko kjer koli v Jugoslaviji, torej daleč od doma, v vojski, ki je uporabljala le srbski jezik.
Glavni štab TO v Sloveniji je bil ustanovljen 20. novembra 1968, prvi poveljnik slovenske TO pa je bil general Bojan Polak. Slovenci so TO sprejeli kot svojo vojsko ter za njeno oborožitev in opremo namenili kar znatna sredstva. Kljub temu da je Jugoslavija že od začetka sedemdesetih let vztrajno omejevala razvoj TO, je ta še posebno v Sloveniji dosegla izjemno visoko raven organiziranosti in učinkovitosti.
Prvo orožje TO je bilo tisto, ki ga JLA ni več potrebovala ali ga je imela preveč, sodobnega orožja pa ni bilo mogoče dobiti. Tako je bila TO sprva oborožena s puškami, pištolami in avtomatskimi puškami, šele kasneje pa je Slovenija svoje enote oborožila s polavtomatskimi in avtomatskimi puškami ter nekaj topovi. Orožje je skušala kupovati tudi v tujini, vendar je kmalu sledil sklep o prepovedi izvoza orožja v Jugoslavijo, ki je bil seveda uperjen proti Sloveniji in Hrvaški, sočasno pa je koristil JLA.
23. aprila 1975 se je glavni štab TO Socialistične Republike Slovenije (SRS) preimenoval v Republiški štab za TO (RŠTO), načelnik katerega je bil polkovnik Janez Slapar. Po občinah so formirali občinske štabe, conske štabe pa so preimenovali v pokrajinske štabe za TO. V začetku osemdesetih let je bilo v TO zajetih 4,5 odstotka slovenskega prebivalstva in kljub precej slabi oboroženosti, je bila organiziranost dobra.
Decembra 1989 je slovenska TO razpolagala z več kot sto tisoč kosi dolgocevnega in skoraj deset tisoč kosi kratkocevnega pehotnega orožja. Enote so imele skoraj tristo topov in preko tisoč minometov. V skladiščih TO je bilo več kot deset milijonov kosov različnega streliva, min, eksploziva in ročnih bomb. S tolikšno količino orožja bi država za svojo obrambo lahko vpoklicala več kot sto tisoč dobro oboroženih mož. TO je vse to hranila v 203 skladiščih po celotnem slovenskem ozemlju, delno pa tudi v objektih JLA, ki so bili zgrajeni za potrebe TO.
Do teritorialcev pritiski JLA niso segli, a so se čutili med oficirji po štabih ter enotah in med njimi je začelo prihajati do razhajanj. Neopazno so oficirji JLA začeli preseljevati orožje TO v skladišča v vojašnicah. JLA je najprej segla po tako imenovanih viških, torej starih puškah. Z načrtnimi pripravami na odvzem orožja TO je JLA pričela januarja 1990, akcija pa je dosegla vrhunec aprila 1990. Ukaz o premeščanju orožja in streliva je 15. maja 1990 izdal general Ivan Hočevar, komandant slovenske TO, dva dni pozneje pa se je začelo razoroževanje po vsej Sloveniji.
Tega dne, 17. maja 1990 je začel nastajati tudi projekt manevrske strukture, kot upor ukazu Jugoslovanske ljudske armade. Razoroževanje TO je tako bilo temelj za ustanovitev Manevrske strukture narodne zaščite (MSNZ). Organizacija je bila zakonsko opredeljena, vanjo so bili vključeni najbolj predani posamezniki, ki so bili pripravljeni braniti suverenost in samostojnost Slovenije, organiziranost pa je potekala v največji tajnosti ter samo v ozkih krogih najbolj zanesljivih posameznikov, ki so svoje orožje hranili doma. Na čelu je bil Anton Krkovič, oficir iz Kočevja. Za delo organizacije je bil najodločilnejši dan 7. september 1990, ko so Janez Janša, Igor Bavčar, Tone Krkovič, Vinko Beznik in Jože Kolenc dokončno določili njen načrt delovanja. Organizacija je bila izjemno dobra, vojni načrt pa preprost: ob oboroženem posegu JLA bi morali pripadniki zavarovati ključne objekte, hkrati pa hitro napadati skladišča z orožjem in opremo, tako da bi zagotovili material za morebitni vpoklic celotnih formacij TO. MSNZ je bila organizirana izjemno hitro, v začetku oktobra 1990 je imela že 21 tisoč oboroženih pripadnikov.
V istem času je bila MSNZ vključena v TO in ji je s tem predala odgovornost – tako je prešla pod okrilje TO, ki je bila kasneje preoblikovana v Slovensko vojsko. TO se je na tako izjemno okrepila, predani posamezniki pa so zagotovili, da se je ta vojaška organizacija v celoti postavila na slovensko stran. Zaradi tega dejstva nekateri začetek nastajanja MSNZ štejejo kot začetek nastajanja Slovenske vojske, ki svoj dan sicer praznuje 15. maja. Maja 1991 se je namreč začelo usposabljanje vojaških obveznikov v dveh učnih centrih (na Igu pri Ljubljani in Pekrah pri Mariboru). Prvi vojaki so slovenski državi prisegli 2. junija 1991.
Akcija premeščanja orožja pod nadzor JLA je uspela le delno, saj je Predsedstvo Republike Slovenije že 19. maja 1991 z brzojavko ustavilo oddajo orožja občinam. Kljub temu je JLA uspelo odpeljati večino orožja v skladišča pod lastnim nadzorom, zato so akcijo šteli za uspešno. Njihov cilj je bil namreč z razorožitvijo in s tem oslabitvijo TO ogroziti slovensko pot v osamosvojitev. Vojno je TO pričakala le s petino oborožitve v primerjavi s stanjem pred razorožitvijo.
Sprva je bilo vrhovni poveljnik TO Predsedstvo Republike Slovenije, po novi ustavi pa je to postal predsednik Republike Slovenije. Teritorialni obrambi, vsem štabom, enotam in učnim centrom je poveljeval in jih neposredno vodil Republiški štab TO (RŠTO), ki ga je vodil načelnik RŠTO, imel pa je štiri oddelke: operativni, učni, splošni in zaledni oddelek. V tej sestavi so bili še nekateri samostojni odseki, nekatere enote, kot na primer letalska brigada, pa so bile neposredno vezane na republiški štab. Ozemlje Slovenije je bilo razdeljeno na sedem pokrajin, te pa so imele svoje ozemlje razdeljeno na območne štabe, ki so zajemali eno ali več občin. Na čelu pokrajinskega štaba (PŠTO) je bil poveljnik, od republiškega štaba pa se je razlikoval v tem, da je bil manjši.
Pokrajinski štabi TO so bili:
- Dolenjska pokrajina – 2. PŠTO
- Gorenjska pokrajina – 3. PŠTO
- Južnoprimorska pokrajina – 4. PŠTO
- Ljubljanska pokrajina – 5. PŠTO
- Severnoprimorska pokrajina – 6. PŠTO
- Vzhodnoštajerska pokrajina – 7. PŠTO
- Zahodnoštajerska pokrajina – 8. PŠTO
Tem štabom so bile neposredno podrejene brigade. Prvi bataljon vsake brigade je bil stalen, sestavljali pa so ga vojaki, ki so služili vojaški rok. Druge bataljone so sestavljali pripadniki rezervne sestave.
Severnoprimorski štab, preimenovan v 6. pokrajinski štab Severnoprimorske je imel podrejene štiri občinske štabe: Nova Gorica, Ajdovščina, Tolmin in Idrija. Sedež poveljstva 6. PŠTO je bil do 26. oktobra 1990 v vojašnici na Ajševici, potem pa se je preselil v prostore Uprave za notranje zadeve Nova Gorica. S 1. junijem 1991 je nastopila reorganizacija štabov, tako da so se štirje občinski štabi združili v dva območna štaba: v 61. območni štab TO Nova Gorica (občinska štaba Nova Gorica in Ajdovščina) ter 63. območni štab TO Tolmin (občinska štaba Tolmin in Idrija). Do začetka vojne pa sama reorganizacija ni bila dokončana, občinskih štabov fizično niso združili z območnimi, kar je privedlo do določenih težav pri vodenju nalog. Poveljnik pokrajine je bil podpolkovnik Bogdan Beltram, načelnik 6. štaba PŠTO Nova Gorica pa major Srečko Lisjak.
Vojna za Slovenijo se je uradno začela v četrtek, 27. junija 1991, ob 1.15 ponoči, ko je protiletalska oklepna baterija JLA pri Metliki prestopila državno mejo. Po tretji uri je poveljnik enote zahteval umik blokade in pri tem streljal iz avtomatske puške. Pripadnik TO je odgovoril na strel in ranil oficirja v koloni. To so bili prvi uradni streli v vojni za samostojno Slovenijo, čeprav so bili prvi streli sproženi že 26. 6. 1991 pri Divači.
Na Primorskem lahko rečemo, da se je vojna začela že v sredo, 26. junija 1991, ko so iz ilirskobistriške in pivške vojašnice krenile kolone tankov proti mejnim prehodom z Italijo. Izraz »dan prej« se je oblikoval leta 1993 v uredništvu Primorskih novic. Ves čas se pojavlja vprašanje, zakaj slovensko zgodovinopisje in večina literature še vedno ne priznava tako imenovanega dneva prej.
Po dogodkih 27. 6. 1991 se je sestalo Predsedstvo RS in kot vrhovni poveljnik slovenskih obrambnih sil izdalo sklep in sporočilo za javnost, v katerega je zapisalo, da bo Slovenija na agresijo JLA odgovorila z uporabo vseh sredstev, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost. Predsedstvo RS je ukazalo TO Slovenije, naj tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v RS in za zavarovanje njene suverenosti. Predsedstvo je pozvalo vse Slovence in državljane RS, oficirje v JLA in vojake na služenju vojaškega roka, naj zavrnejo sodelovanje v agresivnih dejanjih proti lastni državi in lastnemu narodu.
Zgodovinar Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino pravi: »Ne bi rekel, da slovensko zgodovinopisje zanika dan prej. Tu gre za težavo, kako definirati vojno stanje. Ali je to nastalo s tem, ko so iz Ljubljane ukazali odpor 27. junija? Logika prvih let je ta, da se je vojna v Sloveniji začela z ukazom. Gre za dva različna zorna kota.«
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
V Primorskih novicah z dne 28. junija je bil objavljen zapis:
»Iz sporočila javnosti, ki ga je Predsedstvo Republike Slovenije sprejelo na seji 27. junija 1991: Predsedstvo je ocenilo, da predstavljajo premiki enot JLA, sporočilo V. vojaškega območja in nasilnost ter brezobzirnost posega jugoslovanske vojske, agresijo na samostojno in suvereno Republiko Slovenijo ter poskus njene trajne okupacije. Slovenija bo na to agresijo odgovorila tako, da bo uporabila vsa sredstva, ki jih ima na voljo, da zavaruje svojo suverenost. Predsedstvo Republike Slovenije je ukazalo Teritorialni obrambi Slovenije, da, če bo potrebno, tudi z orožjem zaščiti objekte in komunikacije, ki so osnovnega pomena za življenje ljudi v Republiki Sloveniji in za zavarovanje njene suverenosti.«
Iz sporočila javnosti, ki ga je Predsedstvo Republike Slovenije sprejelo na seji 27. junija 1991. Primorske novice, 1991, št. 51, str. 1.
Ko je v Ljubljani še potekala slavnostna proslava neodvisnosti, so torej 26. 6. 1991 iz ilirskobistriške in pivške vojašnice krenile kolone tankov JLA proti mejnim prehodom z Italijo z nalogo, da jih zasedejo. Teritorialci in tudi vse bolj razburjeni prebivalci so jih spremljali in jim postavljali cestne ovire, ponekod celo zidove iz svojih teles. TO je takrat namreč imela povelje, da vojsko ovirajo zgolj nenasilno, z barikadami.
26. junija 1991 so enote JLA, ki so se zbirale v vojašnicah Pivke, Postojne in Ilirske Bistrice dobile nalogo, da iz Pivke prek Rebrnic izvedejo premik v vojašnico v Vipavo, od tam pa se naslednji dan premaknejo na državno mejo in zasedejo mednarodna mejna prehoda Rožna Dolina in Vrtojba. Enote so bile razvrščene v tri kolone, od tega sta bili dve oklepni, ena pa tankovska. Njihova stična točka pred prodorom v Dolino je bila na vrhu Rebrnic, kamor so prispele okoli poldneva.
Pri Razdrtem so bile s pomočjo enot milice postavljene prve barikade, ki so zadržale sicer nepopolno kolono oklepnih vozil in tako pomembno vplivale na nadaljnji razvoj dogodkov.
Ob 11.05 je patrulja prometne milice prejela nalogo, da s tovornimi vozili postavi cestno zaporo in s tem prepreči prihod oklepnim transporterjem iz Razdrtega do Podnanosa. Patruljo so sestavljali Andrej Kolenc, Dražen Šmuc in Damjan Terčič, ki so takoj odšli do cestarske hiše na Razdrtem, tam zaustavili tovorni promet z obeh smeri in tako napravili približno en kilometer dolgo kolono. Proti Podnanosu pa pelje še ena, stranska cesta, zato so pričakovali, da se bo kolona preusmerila tja. Miličniki postaje milice Ajdovščina z Angelom Vidmarjem na čelu so zato začeli tovornjake preusmerjati na lokalno cesto skozi Podnanos proti Lozicam in nato proti Otoščam.
Pot v dolino je nadaljevala le ena tankovska enota, ki se je premikala iz Hruševja proti Bukovju in se je želela prebiti prek Nanoške planote, skozi dolino Bele ter prek Cola in Vrhpolja vse do vipavske vojašnice. Na tej poti se je nekaj tankov pokvarilo, en je celo zgorel. Razen tega so v Vipavo dokaj lahko prispeli zato, ker na ta dan še ni bila dovoljena uporaba orožja. Upoštevati pa moramo dejstvo, da so za zadnjih dvanajst kilometrov do Vipave zaradi blokad in barikad potrebovali skoraj deset ur.
Jurija P., ki je bil skupaj z Izidorjem K. prvi s svojim tovornjakom cestnega podjetja iz Nove Gorice v cestni zapori nad Otoščami, so mobilizirali kar med delovnim časom, ko je med Ajdovščino in Vipavo potekalo asfaltiranje ceste. Za njima je proti dogovorjenemu mestu za zaporo vozila miličniška patrulja. Kamion je moral Jurij ustaviti predčasno in ne na dogovorjenem mestu, saj so mu nasprotniki že prihajali nasproti. Takole je pripovedoval:
»/…/ potem ko je on šel proti meni, s tistim mitraljezom, je rekel ajde, umakni se, umakni se, je rekel, pucat ću, tistikrat sem si mislil, kaj bom jaz, kakšen, da si heroj in da boš, tako, da nimaš straha /…/ ma v tistem strahu veš, da jaz sem pozabil tudi ključ ven vzeti ne, še manj pa tisto, prej sem si mislil, zdaj bom jaz zažlajfal kamion, tako da ga ne bodo mogli premakniti, izpraznil zrak, ker ko je izpraznjen zrak, zablokira, ga ne premakneš več, ma ni bilo časa ne izprazniti zraka in ne zablokirati ne, jaz sem potem samo gledal priliko, tako, primerno, ko se je on malo premaknil, sem jaz odprl vrata, skočil ven in šel po grmovju proč ne /…/.«
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
Dan po teh dogodkih je Primorski dnevnik poročal takole:
»Kolono oklopnih vozil in vojaških kamionov, ki je bila po vsej verjetnosti namenjena proti meji z Italijo, so včeraj okrog poldneva ljudje ustavili na Rebrnicah med Razdrtim in Podnanosom. Pri tem menda ni prišlo do incidentov, pač pa je bila cesta proti Ljubljani zaprta do 16.30, ko se je vojaška kolona umaknila /…/ Drugo vojaško kolono so ustavili pri kraju Sanabor (med Colom in Vrhpoljem). /…/ Navedeni premiki vojaških enot niso preprečili krajših slovesnosti ob dviganju slovenske zastave na mejnih prehodih.«
Na meji mir in slovesne zastave koloni JLA obtičali pod Nanosom, Primorski dnevnik, 1991, št. 114, str. 8.
Prepis iz časopisa
28. junija so o dogodkih kratko poročale tudi Primorske novice:
»Medtem, ko se je enota, ki je prodirala čez Razdrto ob blokadi ustavila in se čez čas obrnila nazaj proti Postojni (kjer naj bi prenočila), pa je enota, ki je prodirala čez Nanos, blokado skušala razbiti tako, da je s tanki zapeljala vanjo. Pri tem je bilo poškodovanih nekaj vozil (osebnih in tovornih).«
Primorci množično ustavljali tanke, Primorske novice, 1991, št. 51, str. 2.
Miličniki postaje milice Ajdovščina so kmalu po uspešni postavitvi blokad med Razdrtim in Podnanosom s strani Uprave za notranje zadeve Nova Gorica prejeli naslednjo nalogo. Postaviti so morali nove blokade za kolono tankov, ki so se iz Bukovja premikali proti Vipavi. A ker ni bilo točno znano, katero pot bo kolona ubrala, možnosti sta bili pa dve, so miličniki pripravili eno zaporo pri Zavetnikih pri Sanaboru, eno pa v Orešju pri Colu. Prva je bila sestavljena iz kmetijskih strojev, druga pa iz tovornjakov. Pri Zavetnikih je prišlo do srečanja z JLA, pri čemer je ta grozila z orožjem, nakar je komandir Angel Vidmar tja poslal okrepitve. Miličniki in krajani so poskušali ustaviti kolono tankov še nekajkrat pred Vrhpoljem na drugih lokacijah, vendar vsakič neuspešno.
Branko T., v tistem času predsednik krajevne skupnosti Vrhpolje, se spominja, kako so se tisti dan, 26. junija, tudi v Vrhpolju pripravljali na slovesno praznovanje samostojnosti. Skupina fantov se je odpravila po dve lipi, ki bi ju zasadili za cerkvijo, kjer naj bi potekala slovesnost. Že od zjutraj pa se je, pravi Branko, v zraku čutila neka napetost – slišali so za zapore cest in podobno, vendar natančno, kaj se dogaja, niso vedeli. V zaselku Zavetniki jih je ustavil rezervni miličnik in jim prepovedal nadaljevanje poti, saj so se jim približevali tanki JLA. Vrnili so se domov, Branko pa je nemudoma poklical na postajo milice v Ajdovščino in vprašal, ali lahko kakorkoli pomagajo. Ti so jih prosili, naj napravijo kako blokado. Branko je takoj poklical sovaščana Martina G., ki je potem svoj buldožer zapeljal k Teodozijevemu križu in tam z njim napravil blokado. Še ena blokada je sledila v ozkem predelu vasi, kjer pa so jim vojaki grozili z orožjem, v primeru da vozil ne odmaknejo, v zrak so celo sprožili dva strela.
Tisto je popoldne v Vrhpolju potekala vesela proslava, proti koncu pa je v vas pripeljal še zadnji tank JLA, za njim pa veliko število vojakov. Branko je takole pripovedoval: »/…/ no in ko je prišel tank dol, smo mi šli kar enostavno na cesto in potem smo se tudi posedli ne, tukaj je bilo tudi kar nekaj Vipavcev, nekaj Vrhpoljcev, jaz sem bil prvi do tanka, zraven mene je bil ta Ivan Rehar, ki je tudi bil drugače oficir, je tudi vedel, kako se je treba z vojsko ukvarjati, in oficir nas je opozoril, da moramo iti proč, da drugače bodo šli čez nas in potem smo se pogajali, smo rekli, če ti ugasneš tank 5 minut, se mi umaknemo ne, smo imeli ta pogajanja, ampak takrat je že on dal pred tank, je postrojil enih 8 vojakov, jim ukazal tisti klečeči položaj, ko klečiš z eno nogo, z eno nogo stojiš ne, in puške ne, je bilo že tako vroče ne, zdaj da nas bodo malo prestrašili in ustrelili v zrak ne, ne vem, kaj bi bilo, ampak v glavnem, no tisti čas se je že iztekel, ko je on potem ugasnil tank in po nekaj minutah smo potem mi začeli vstajati, jaz sam sem se z njim pogajal /…/.«
V Vrhpolju je bil močan odpor domačinov, ki so se brez orožja in brez vednosti, kaj se v resnici dogaja, poleg tega pa še dan pred uradnim začetkom same vojne, postavili po robu vojski JLA in s tem tudi pred očmi javnosti novonastali državi dokazali, da se njen narod ne bo vdal.
Petindvajset let po dogodkih je Vrhpoljec Martin G., ki je konec poletja leta 1991 načrtoval svojo poroko in se je zaradi napetih razmer v Jugoslaviji nameraval odseliti v sosednjo Italijo, za Primorske novice izjavil: »Ko so prihrumeli tanki v Vrhpolje, nisem razmišljal več tako, ampak le še o tem, kako bi obranili Slovenijo. V mojem srcu je država Slovenija zaživela tisti dan. Premalo se slavi 26. junij!«
V Vipavi so se že v prvih dneh po začetku vojne začeli odvijati dogodki, sicer nepovezani z boji, vendar pa so bili to ekscesi s posebnim pomenom. Šlo je za tako imenovano vojno živcev. V Vipavi je stanovalo veliko vojakov in oficirjev JLA, ki so v svoja stanovanja zahajali kljub prepovedi izhoda iz vojašnic. Oboroženi vojaki so hodili okoli stanovanjskih blokov in vznemirjali prebivalce, prav tako so ponoči ustavljali vozila in celo pretepali ljudi.
O tem pričata Branko T. in Tomislav Š.
Ko se je Branko odpravljal v službo, so ga oboroženi, pijani vojaki JLA ustavili in ga prisilili, da je izstopil iz avta, potem pa ga vprašali, za katero stran je, in mu na grlo potisnili puško. Takole je pripovedoval o tem čustvenem doživetju:
»/…/ me vržejo ven iz avta in me prislonijo na avto, roke sem moral držati k višku ne, kot da bi gledal film no, dobesedno, in so mi, /…/ Jeli si momče za Jugoslavijo, jeli si za Srbijo, je****i Slovenac, ubit če te, ubit če te, in ko vidiš njihove obraze na en meter, ki so pijani, ki so, ki dišijo po alkoholu ne, ki vidiš da so, dobesedno lahko bi rekel, drogirani od alkohola, si misliš tukaj bo po tebi ne, ampak /…/ to sprejemaš, ne začneš kar cvikati, da se bo pa kar zgodilo zdaj vse naenkrat najslabše, no in ko mi je prislonil cev pod brado, v grlo noter mi je tiščal, tako da komaj da sem dihal /…/.«
Tomislav Š. pa je opisoval dogodek, ko ni bil nevarnosti izpostavljen le on, temveč tudi njegova soproga in otroci. Takrat je v vojaškem stanovanju v Vipavi živel skupaj s svojo družino in mamo, in ker je bil prestopnik oziroma bivši pripadnik JLA, so na njih izvajali še posebej velik pritisk. Nekega dne so v njegovi odsotnosti poskušali priti v njegovo stanovanje, in če jim ne bi neki prav tako bivši pripadnik JLA grozil z orožjem, v primeru da vstopijo, ne ve, kaj bi se zgodilo s člani njegove družine, ki so takrat vsi bili doma.
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
O teh incidentih so 9. julija pisale Primorske novice:
»V noči s torka (2. julija) na sredo je nasilje okupatorske vojske zajelo tudi Vipavo, ali bolje rečeno, nekaj njenih pripadnikov, ki so očitno izgubili živce, je napadalo domačine in uprizorilo pravo razdejanje v dveh stanovanjih. Huje poškodovanih na srečo ni bilo, zdravniško pomoč je iskalo šest ljudi, po pogajanjih pa so se vojaki v sredo okoli desetih dopoldne umaknili v južno kasarno v Vipavi. V Vipavi je namreč JA stražila s svojimi ljudmi vse stanovanjske bloke, kjer prebivajo družine oficirjev.«
Vojaki divjali po Vipavi, Primorske novice, 1991, št. 54, str. 11.
Najprej je bila barikada v Ajdovščini, postavljena pri Snici, to je na križišču ceste, ki pelje na Col. Postavljena je bila skoraj sočasno s tisto pri Zavetnikih, torej 26. junija 1991 popoldne, istega dne zvečer pa je bila prestavljena na most čez reko Hubelj. Kolonam JLA je bila v zelo veliko napoto, zato so te že isti dan, pa tudi naslednji dan sporočale številne grožnje letalskih napadov na mesto.
Ivan M. se spominja:
»V tem času je prihajalo do zastraševanja s strani starešin JA, da bodo z minometi 120 mm napadli občino in napadli Mlinotest Ajdovščina. To so pa bile stvari, katere smo, so nam lase stale na zraku. To smo dobili depeše, ki so prihajale na občino, samemu predsedniku izvršnega sveta, da so pripravljeni, da bodo minirali in rušili mesto.«
Težave pri varovanju barikad jim je povzročalo pomanjkanje orožja, predvsem protioklepnega.
Angel V. se je domislil, kako izdelati orožje:
»/…/ v naslednjih dneh sem potem jaz, ker tega ni bilo, sem potem jaz mojemu bratu, ki je bil komandir oddelka milice v Kozini, šel po trotil in spravil skupaj ene take priročne granate, da sem dal noter ene vžigalnike, vžigalno vrvico sem dobil gor na Predmeji pri nekem minerju od gozdne in tiste vžigalnike in to sem zvezal skupaj s selotejpom, 300 g, so imeli potem na barikadah te priročne granate, sem rekel, če bo kaj prišlo, to vžgi, 10 sekund bo tista vžigalna vrvica gorela in vrzi tam pod tank ali pod kamion in nekaj bo ratalo.«
Na začetku so barikado dan in noč varovali miličniki in vozniki tovornjakov. Zaradi pomanjkanja prvih so se odločili, da jo bodo varovali tudi pripadniki TO.
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
Stanje na ajdovski barikadi 26. junija 1991 so natančno popisale Primorske novice:
»Ajdovščina, ob 14.00: postavijo barikado na mostu čez reko Hubelj. V barikadi so večinoma tovornjaki s prikolicami in vlačilci. Promet proti Novi Gorici je prekinjen. Pogajanja med JLA in TO ne obrodijo sadov. 14.30: skozi barikado spuščajo le tovornjake z živino in hitro pokvarljivim blagom. 18.05 /…/ Videti je tudi registrske tablice iz drugih republik /…/ in tovornjake iz Italije, Avstrije, Turčije /…/.«
Hubelj: No passaran!, Primorske novice, 1991, št. 51, str. 3.
Pomembna naloga miličnikov je bila med drugim tudi vzpostavitev nadzornih točk po dolini, na katerih so delali 24 ur na dan in strogo nadzirali premike vojaških vozil. Te nadzorne točke so se nahajale v Podnanosu, na Grešnici pri Colu, pod Dolgo Poljano ter na hubeljskem mostu v Ajdovščini.
Angel V. je pričal takole:
»Vsak izhod vojaškega vozila iz vojašnice je bil najavljen postaji milice. So poklicali po telefonu in rekli, in je bilo jasno, da nič od orožja ne smejo imeti pri sebi, ti lahko pelješ hrano vojakom, orožja ne sme biti. In mi smo to striktno kontrolirali ne, so peljali hrano iz Vipave v Podnanos, tam smo ustavili vojaški avto, kakšen ta, poltovorno vozilo, ki je vozilo hrano, prebrskali kar je noter in pustili naprej, tako da smo v bistvu kontrolirali in oni so se tega zavedali in niso, niso tega nikoli zlorabili, ker so vedeli, da bo hudo, če bodo to naredili.«
V Palah, zaselku neposredno pri Ajdovščini, je bila vojašnica Srečko Kosovel, malo više pa skladišče orožja in streliva na Fužinah pri izviru Hublja. V slednjem so hranili približno dvajset ton eksplozivnega trotila, okolica pa je bila minirana, kar je predstavljalo hudo grožnjo za mesto. Poleg tega so zamenjali poveljnika straže, prej je bil to Albanec, ki so mu lahko zaupali, nato pa ga je nadomestil agresiven, proti Slovencem nastrojen Srb. Silvo Premrl, predsednik občinskega izvršnega sveta v Ajdovščini si je prizadeval skladišče zaradi varnostnih razlogov izprazniti.
29. junija 1991 zjutraj je pri predsedniku izvršnega sveta občine Ajdovščina potekal sestanek, na katerem so se dogovorili, da bodo vzeli potrebno oborožitev in strelivo TO Ajdovščina iz skladišča Fužine, pri čemer morajo posebno pozornost nameniti varnosti zaradi zamenjave komandirja straže objekta. Akcijo sta morala organizirati major Ivan M. in komandir Angel V.
Ivan M. je povedal, da so se dogovorili, da z delom enot izvršijo blokado, z delom enot pa pripravijo možnost evakuacije v krajevno skupnost Lokavec, kjer so bili nameščeni. Težava je bila, ker so prav vsi želeli iti na blokado, zato je moral Ivan razložiti, da gresta tja lahko samo dva voda. Pri vznožju skladišča so že zagledali oborožene pripadnike JLA, dva voda, torej približno 43 pripadnikov pa so razporedili na položaje in bili so pripravljeni za napad. Med tem časom so zaustavili še dva vojaka JLA, ki sta proti skladišču nosila dva litra pasulja za večerjo ter sta se takoj predala. Od njiju so izvedeli za trotil v stavbi pred skladiščem ter da je vse minirano, kar je potrdila tudi milica. Zaradi tega so bili primorani akcijo prekiniti. Najhujše pri tem je bilo, pravi Ivan, da so bili vsi pripravljeni na akcijo, pa jih je bilo treba potegniti nazaj. Moral je do vsakega vojaka posebej in mu razložiti, kakšna je situacija, nato pa so se vrnili v Lokavec.
ZGODBA O PRESTOPU
V vojašnici v Palah nad Ajdovščino je bila v zadnjem letu pred osamosvojitveno vojno nastanjena inženirska enota JLA. Član te je bil tudi Tomislav Š. Prvič je poskušal prestopiti že 28. junija 1991, vendar mu ni uspelo, zato je ponovno poskusil naslednji dan. Preskočil je ograjo in krenil protu Hublju ter tam srečal nekega Srba, ki se mu je pridružil pri prebegu. Vojaka, ki je bil tam, sta pretentala, češ da iščeta izgubljeni nož avtomatske puške, ter si tako utrla pot do reke. Na drugi strani ju je prestrašilo vojaško vozilo, nakar se je izkazalo, da pelje v čisto drugo smer, onadva pa sta tekla proti Policam in tam počakala, da avta ni bilo več. Ko sta šla skozi stari mestni del, so ju ljudje navdušeno pozdravljali in bodrili. Tomislav je pri sebi ves čas nosil še avtomatsko puško in pištolo. Na policijski postaji so ju sprejeli zelo korektno, od tam pa so ju odpeljali v Novo Gorico, na štab za prebežnike, zvečer pa je bil Tomislav premeščen na Lokve, kjer je tudi, sicer ne preveč zadovoljen s svojim položajem, dočakal konec vojne.
Ko sem ga povprašala, kakšni so bili njegovi razlogi za prestop, je odgovoril takole:
»/…/ rekel jaz ne bom streljal na te prijatelje, ne bom to, družino, kam bom šel, in takrat sem se odločil, ne iz nekega nagiba, da bi, sem rekel, tu sam jaz, in prestopim, če lahko kaj pomagam ne, in sem bil en kaj jaz vem, med prvimi Neslovenci tu, na tem našem področju ne, ko sem, dobro, ta kolega, eni so tudi, ma to, kar nas je prestopilo ne takrat, smo, nismo vedeli, nas je bilo vseh strah, kaj, kako, noben ni razmišljal, smo razmišljali, kako je družina, kaj bo, kako bo, kako bodo drugi reagirali in na kakšen način in to, in potem teh par informacij, kar sem dobival od soproge in to, me je umirilo ne /…/ drugo je družina in tretje me je bilo več strah ostati noter v JLA, kot iti v TO /…/.«
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
Primorske novice so 5. julija 1991 objavile članek, ki govori o osmih mladih fantih iz različnih jugoslovanskih republik, ki so bili podobnega mnenja kot Tomislav. Eden izmed njih je izjavil: »Vse življenje so nas učili bratstva in enotnosti, zdaj pa naenkrat zahtevajo od nas, naj streljam na svoje ljudi. Ne, tega ne bi nikoli naredil. Oficirju sem povedal, da bom zbežal, če me bo hotel prisiliti, naj streljam.«
Drugi mladenič, ki je doma pustil ženo in majhna otroka ter že dva meseca ni imel informacij o njih, je povedal tako: »Oficirju sem povedal, da ne bom streljal. Raje se bom predal. Videl sem, da imajo prav ljudje, in ne vojska.«
Besede tretjega pa so sledeče: »Večkrat sem slišal in bral, da so Slovenci najpametnejši v Jugoslaviji. Tega do sedaj nisem verjel. Po tej avanturi, ki je ne bom nikoli pozabil, pa sem prepričan, da ste Slovenci res zelo inteligentni. Zakaj? Ne verjamem, da bi še kakšna vojska na svetu tako lepo kot vaša ravnala s svojimi ujetniki. To je dokaz vaše inteligence, pa čeprav smo mi tukaj zdaj vojni ujetniki. Kot je neverjetno, da se vse to dogaja pri nas, v Jugoslaviji. To je sramota. Za ves svet.«
Nikoli ne bi streljal na svoje ljudi, Primorske novice, 1991, št. 53, str. 16.
Spopad v Črničah je veljal za prvi bojni spopad med JLA in TO ter milico na severnem Primorskem. Protidiverzantski vod TO, sestavljen iz triindvajsetih pripadnikov, je moral po ukazu 61. območnega štaba TO postaviti zasedo na viaduktu v vasi Črniče in s tem preprečiti povezavo in oskrbo med vojašnico v Vipavi in enotami JLA na državni meji. Ko sta popoldne iz smeri Nove Gorice pripeljali dve vojaški tovorni vozili, sta častnika JLA iz obeh vozil sprožila ogenj proti poveljniku voda, enota TO pa je z namenom zavarovanja poveljnika, ogenj vrnila. Spopad je trajal približno minuto, vendar so posledice terjale dva mrtva in osem ranjenih vojakov JLA.
27. junija 1991 dopoldne je 14 tankov in 26 drugih vozil JLA iz Vipave (tja so prispeli iz Pivke) odpeljalo proti Novi Gorici. Ker je bilo na glavnih cestah vseskozi postavljenih veliko barikad, so se le počasi premikali po stranskih poteh. Na barikadah v Dornberku in pred Vrtojbo je odjeknilo veliko strelov iz kolone JLA, ki je nato popoldne dosegla in zasedla mejna prehoda Rožna Dolina in Vrtojba.
Prvi civilist na severnem Primorskem je bil ranjen v streljanju iz kolone v Dornberku, med močnimi protesti prebivalcev.
V Rožni Dolini je že zgodaj postalo jasno, da se dogodki ne bodo odvijali po mirni poti. Ljudje so protestirali, pripadniki JLA pa so spoznavali, da so se znašli v zelo neugodnem položaju. Mejni prehod je varovalo 117 pripadnikov JLA, med drugim orožjem pa so imeli tudi pet tankov, postavljenih tik pred prehodom. Razmerje sil med TO in JLA je bilo sila neugodno: poveljnik akcije major Srečko Lisjak je v napad vodil diverzantski oddelek 6. PŠTO, ki ga je sestavljalo devet teritorialcev ter oddelek posebne enote milice z osmimi miličniki. Dogovorjeno je bilo, da bodo pred napadom z megafonom vojake JLA pozvali k predaji, civiliste pa opozorili, naj se umaknejo. Prvi poziva niso upoštevali, temveč so se pripravili za boj. Od članov JLA 150 do 200 metrov oddaljeni pripadniki TO so pet minut po pozivu začeli z napadom, zaradi dobrega poveljevanja in premišljene razporeditve vojakov Srečka Lisjaka pa je bil napad zelo učinkovit in uspešen.
PV spopadu sta padla dva pripadnika JLA, šestnajst pa jih je bilo ranjenih. Laže poškodovanih je bilo tudi šest civilnih oseb.
JLA je ta mejni prehod varovala z večjimi vojaškimi silami kot prehod v Rožni Dolini, saj je bil večji in pomembnejši. S prevzemom nadzora je bil ustavljen meddržavni promet, kar je povzročilo gospodarsko škodo. Tu je bila premoč na strani JLA, njihovo glavno moč pa je predstavljalo sedem tankov. Ključna je bila nizka morala vojakov, ki se je po ogledu prizorišča po končanih dogodkih v Rožni Dolini še stopnjevala. Stik z njimi so pripadniki TO in milice vzpostavili 29. junija 1991 ponoči oziroma zjutraj s poskusom pogajanj, ko so posamezni pripadniki JLA izrazili željo po predaji. Odprt spopad ni bil v načrtu, pogajanja pa so vodili pripadniki milice. Popoldne je JLA sprejela vse pogoje o brezpogojni predaji, zvečer pa so člani TO in milice prevzeli nadzor nad mejnim prehodom.
V bližini Nove vasi pri Opatjem Selu je bila stražnica JLA, katere poveljnik je 1. julija 1991 grozil, da bo naselje razstrelil, zato so krajani dopoldne zaprosili za pomoč Upravo za notranje zadeve Nova Gorica. Na sestanku so določili, da tja odide diverzantska skupina 6. pokrajinskega štaba TO pod poveljstvom Srečka Lisjaka, protidiverzantski vod 61. območnega štaba TO in oddelek posebne enote milice. Ko je bojna skupina neopazno obkolila vas, je pripadnike JLA najprej pozvala k predaji, vendar so ti namesto tega zasedli bojne položaje. Po približno osmih minutah je prišlo do streljanja z obeh strani, po krajšem spopadu pa se je posadka stražarnice vdala TO. Poveljnik je padel, štirje pripadniki JLA pa so bili ranjeni.
Napadi na RTV-oddajnik na Nanosu so bili kar trije, in sicer prvi 28. junija 1991 ob 16.36 uri, drugi 2. julija ob 11.40 uri in še tretji istega dne ob 16.45 uri.
Prvi napad je na oddajniku povzročil zelo veliko škodo, pri čemer je bila velika sreča, da niso vse rakete pravokotno zadele notranjega dela in je zato oddajnik obstal. Deloval pa je z manjšo močjo, kar je bilo za Slovenijo tedaj zelo neugodno, zato so ga že v ponedeljek prišli delavci popravit, da je lahko delal s polno močjo naprej. V torek je sledil drugi napad, o katerem niso bili predhodno obveščeni, vendar se tokrat niso nahajali v središču napada, zato niso bili v tolikšni nevarnosti. Zatem so se umaknili v gozd. Po dveh ali treh dneh sta jih prišla iskat dva kombija in jih odpeljala na Predmejo, nato pa so se pripeljali v dolino.
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
Posebna izdaja Primorskih novic je 30. junija poročala o prvem napadu:
»Po pripovedovanju prebivalcev Razdrtega je prvo letalo napadlo televizijski oddajnik na Nanosu v petek (28. junija) okoli 16. ure. Pol ure pozneje sta prileteli dve letali in vsako posebej je napadlo oddajnik. Nanj so izstrelili najverjetneje rakete, ki so poškodovale oddajnik. Napad je spremljal močan pok, svetloba in nato nekaj dima. Letala so priletela iz smeri Laž in nekateri menijo, da so vzletela iz puljskega letališča.«
Letalski napad na Nanos, Primorske novice, 1991, posebna izdaja, str. 4.
V začetku so bili po besedah Ivana F. člani enote na Nanosu zelo sproščeni, saj tudi niso pričakovali nobenih izrednih dogajanj. Tudi ko so jih preletavala prva letala, so nanje gledali brez strahu, kar pa se je hitro spremenilo ob prvem letalskem napadu na oddajnik. V petek so prejeli obvestilo, da je možen napad na oddajnik, in zavzeli so položaje. Ivan se spominja, da so letala priletela tako hitro, da jih nihče niti slišal ni, potem pa je začelo strahovito pokati. Enota se je znašla prav v središču napada in sprašuje se, kako so sploh preživeli.
Letala JLA so se tisti dan vrnila, vendar niso ponovno streljala, so pa streljali člani te enote, vendar njihovo orožje ni moglo poškodovati letal. Sledilo je nekaj minut »svete tišine«, slišati ni bilo čisto nič. Z Božom sta iskala in klicala skrite vojake, vendar se sprva nihče ni oglasil. Vse je bilo strah.
nad Idrijo
Idrijsko območje je bilo iz dogajanj v osamosvojitveni vojni nekako izvzeto, saj tam razen skladišča JLA v Črnem Vrhu nad Idrijo ni bilo vojašnic, poleg tega pa so agresorji za pot v dolino izbrali prikladnejše poti. V tem skladišču so orožje hranili novogoriški, idrijski in ajdovski občinski štabi TO ter JLA, stražila pa ga je manjša enota vojakov. 1. julija 1991 ponoči je ta objekt zajel ogenj, kmalu po tem pa še huda eksplozija, ki je poškodovala približno 80 odstotkov okoliških hiš. Zjutraj je na mestu, kjer je prej stalo skladišče, zijal velik krater, globok šest metrov. Sodna obravnava se je začela aprila naslednje leto, obtožen pa je bil 23-letni vodnik Baškim Veliči, ki je obtožnico zanikal, češ da ni imel pravih sredstev za miniranje. Na koncu se je izkazalo, da je v tamkajšnji TO nekaj članov delovalo na svojo roko, kar je pripeljalo do teh nepotrebnih dogodkov, krivih pa naj bi bilo pet ali šest teritorialcev, ki so delovali po lastnih vzgibih, zato za dogodke ne gre kriviti celotne TO. Po koncu obsodbe je bilo znano le to, da krivca ni bilo mogoče najti.
MEDIJIH
Prepis iz časopisa
5. julija so o dogodku poročale Primorske novice:
»Noč z nedelje (30. junija) na ponedeljek je bila za Črnovršce nedvomno najstrašnejša od zadnje vojne sem. Nedaleč od središča vasi, dobrih sto metrov od cerkve je ob enih zjutraj odjeknila strahovita eksplozija. /…/ Vojaki JA, ki so sicer stražili to skladišče streliva in druge opreme, so verjetno spoznali, da se obroč okoli vseh njihovih enot v Sloveniji oži in so zato pognali vse skupaj v zrak. /…/ Strehe bližnjih hiš so uničene, zidovi so ponekod popokali, najbolj pa so bili prizadeti lastniki počitniških hišic v neposredni bližini nekdanjega skladišča, saj jih je šest dobesedno zbrisalo oziroma zravnalo z zemljo. Obnova je v Črnem vrhu stekla nemudoma.« Poročali so še, da so vojake že v ponedeljek zjutraj zajeli v bližini Cola.
Groza črnovrške noči, Primorske novice, 1991, št. 53, str. 4.
ZEMLJEVID
