V letu 1991 so se razmere v Jugoslaviji naglo zaostrovale. Državljani po posameznih republikah so ob katastrofalnih gospodarskih razmerah in političnih napetostih zahtevali spremembe, zvezna vlada in vojaški vrh Jugoslovanske ljudske armade pa nista pristajala na pogajanja in sta trmasto vztrajala pri grožnjah.
Medtem ko je Slovenija hitela s pripravo osamosvojitvenih zakonov, se je konec marca 1991 s spopadom na Plitvicah začela vojna med Hrvati in Srbi na Hrvaškem, kmalu pa se je v konflikt vključila tudi JLA. Slovenija in Hrvaška sta 25. junija razglasili samostojnost, že naslednji dan pa se je začela agresija JLA na slovenskem ozemlju. Avgusta 1991, ko so pri nas veljala določila , so srbske sile napadle Vukovar, aprila 1992 pa se je vojna razplamtela še v Bosni in Hercegovini.
Zaostrovanje razmer
Dejavnosti JLA v Republiki Sloveniji
Vodstvo Republike Slovenije je aprila 1991 pridobilo tajni dokument o načrtovani vaji JLA, poimenovani »Bedem-91« oziroma »Okop-91«. Šlo je za poveljniško-štabno vajo jugoslovanske vojske, ki je predvidevala vojaški poseg JLA na območju Slovenije.
Slovenska vlada je kljub poskusom demilitarizacije in odvzemu orožja učinkovito oblikovala slovensko vojsko. Z Zakonom o obrambi in zaščiti ter Zakonom o vojaški dolžnosti je bila postavljena podlaga za izvedbo služenja vojaškega roka v Teritorialni obrambi RS. V učnih centrih TO na Igu pri Ljubljani in Pekrah pri Mariboru je 15. maja 1991 začela s služenjem prva generacija slovenskih vojakov. V 510. učni center Ljubljana (Ig) je prišlo 180, v 710. učni center Maribor (Pekre) pa 120 obveznikov. Fantje so tako prvič v zgodovini slovenskega naroda služili vojaški rok v slovenski vojski. Njihovo pripadnost je simboliziral znak na levem rokavu uniforme – velika rumena številka 1 na temni podlagi, obrobljena z barvami slovenske zastave. Ta izjemen dan v vojaški zgodovini slovenskega naroda danes obeležujemo kot dan Slovenske vojske.
Vojaški znak, ki so ga na uniformah nosili vojaki prve generacije slovenske vojske
Slovesna prisega prvih vojakov
Slovesna prisega prve generacije slovenskih vojakov je potekala 2. junija 1991.
Slovesna prisega prvih vojakov
Zaradi zaostrovanja razmer in premikov enot JLA v državi se je 17. maja 1991 pričela posameznih enot Teritorialne obrambe.
Operativne naloge za čas od 4. junija 1991 dalje
Po vzpostavitvi učnih centrov za vojaške obveznike v Republiki Sloveniji se je jugoslovanski vojaški vrh zbal, da bodo tudi druge republike prenehale pošiljati na služenje vojaškega roka in se odločil za vojaško posredovanje. Tako je 23. maja 1991 enota JLA iz Maribora z oklepniki obkolila učni center TO v Pekrah, kar je pomenilo prvi odkrit napad JLA na Slovenskem.
Osebje učnega centra je zavarovalo obveznike in se razporedilo v obrambo. Napetosti so trajale ves dan, saj se pripadniki slovenske TO niso hoteli vdati, enota JLA pa se tudi ni odločila za napad. Položaj se je bistveno spremenil, ko so na kraj dogajanja prišli novinarji in domačini iz Peker in Maribora, ki so bili obkoljenim pripadnikom TO v veliko moralno podporo. S tem se je merjenje moči in živcev začelo odvijati pred očmi domače in svetovne javnosti. Zvečer je bil sprejet dogovor o pogajanjih, ki so potekala v prostorih Občine Maribor, na mestnih ulicah pa so potekale demonstracije ogorčenih Mariborčanov.
Spominski bojni znak Pekre
Bojni spominski znak je priznanje, ki se je podeljevalo v spomin na vojaške akcije, v katerih je bilo uporabljeno strelno orožje. Bojni spominski znak Pekre je bil podeljen pripadnikom Teritorialne obrambe RS, ki so bili maja 1991 obkoljeni v učnem centru.
Med pogajanji v zvezi z obkolitvijo učnega centra Pekre je JLA ugrabila poveljnika Vzhodnoštajerske pokrajine TO, rezervnega podpolkovnika , ki je bil eden od pogajalcev slovenske strani. V noči s 23. na 24. maj 1991 so ga ugrabili pripadniki vojaške policije JLA in ga zaprli. Slovenske oblasti so nemudoma ukrepale ter kot povračilo vsem vojašnicam JLA izklopile telefon in električno energijo. Oklepniki JLA so se kmalu zatem umaknili iz Peker, učni center je bil deblokiran, podpolkovnik Miloševič pa izpuščen.
Zaradi ugrabitve poveljnika pokrajinskega štaba TO je slovensko vodstvo ukazalo izklop telefona in električne energije vsem vojašnicam JLA .
V času demonstracij je vojaško vozilo JLA do smrti povozilo enega izmed zbranih protestnikov, Jožefa Šimčika. Še pred začetkom vojne za Slovenijo je tako padla prva žrtev agresije JLA v naši državi. Tragičen dogodek je sprožil buren odziv javnosti, v Mariboru pa so se Šimčiku poklonili z množičnim shodom s svečami.
Shod za preminulim Jožefom Šimčikom
Zadnje dni pred razglasitvijo samostojne Slovenije se je jugoslovanska stran pospešeno pripravljala na vojaško posredovanje. Izpopolnjevala je svoje enote in materialno-tehnična sredstva, izvajala izvidniško ogledovanje, zbirala informacije o slovenskih obrambnih silah in izvajala taktične premike enot na pomembnejše položaje. Do vrhunca napetosti med JLA in slovensko milico je prišlo na mejnih prehodih zaradi menjavanja jugoslovanskih tabel s slovenskimi in izobešanja slovenskih zastav.
Povzetek aktivnosti JLA v RS
Na drugi strani so slovenski organi zaradi pekrskih dogodkov v okviru priprav na osamosvojitev pospešili vojaške priprave, izdelanih pa je bilo tudi več mogočih scenarijev ravnanja JLA po razglasitvi samostojnosti. Skupaj s Hrvaško so potekali dogovori za usklajeno delovanje, a je na koncu obramba obeh republik potekala ločeno.
»Ogorčenja ljudi, ki so se zbrali na ulicah ni mogoče opisati«
Branko Celin
V slovenski skupščini je bila 25. junija 1991 razglašena samostojnost Republike Slovenije. Že naslednji dan, 26. junija zvečer, je na Trgu republike potekala državna proslava ob osamosvojitvi, ljudje pa so s kurjenjem kresov in postavljanjem mlajev praznovali povsod po državi. Kot uradni začetek oboroženega napada JLA na Slovenijo se pogosto navaja 27. junij, ko je zgodaj zjutraj protiletalska enota z oklepnimi vozili iz Karlovca prestopila mejo pri Metliki. A dejansko se je vojna začela že dan prej, torej 26. junija, še pred omenjeno državno proslavo. Na ta dan so namreč odpeljali prvi tanki iz vojašnice v Pivki in nato še vojašnice v Ilirski Bistrici ter s tem začeli z agresijo na pravkar osamosvojeno Slovenijo.
Izhod tankovske kolone iz vojašnice v Pivki
Izvršni svet Republike Slovenije je 26. junija 1991 objavil stališče o razglasitvi samostojne in suverene države. V dokumentu je bilo poudarjeno zagotavljanje prostega prehajanja meje in izpolnjevanje sprejetih mednarodnih obveznosti ter izpostavljeno, da na slovenski strani ne bo z nobenim dejanjem uporabljena ali izzvana uporaba sile. Zveznim organom je izvršni svet predlagal reševanje nastale situacije po mirni in demokratični poti, brez uporabe nasilja.
Postavitev table
V Sloveniji so 26. junija potekale priprave na proslavo dneva osamosvojitve, na mejnih prehodih pa je prihajalo do napetosti med slovenskimi miličniki in pripadniki JLA, predvsem zaradi menjav mejnih tabel in izobešanja slovenskih zastav.
V Pivki, ki je spadala pod poveljstvo 14. ljubljanskega korpusa pod poveljstvom generala , je bilo že v dneh pred razglasitvijo zaznati povečane aktivnosti JLA, predvsem premike moštva in vozil, 26. junija pa je kolona oklepnih vozil ob 11.10 krenila iz vojašnice skozi Pivko proti Prestranku ter naprej v smeri Vipave. Ker je bila na Rebrnicah postavljena barikada, je kolona prek Hruševja in Landola peljala do Bukovja in po gozdni poti naprej proti Colu. Pred Colom se je spustila v dolino Bele in skozi Sanabor nadaljevala proti Vrhpolju, kjer so se ji po robu postavili domačini. Zvečer ji je vseeno uspelo priti do Vipave, kjer je počakala do naslednjega dne in nato nadaljevala pot proti italijanski meji.
Povelje Franca Anderliča, poveljnika Južnoprimorske pokrajine TO
Tankovska kolona v Bukovju
Redno operativno poročilo
Vojašnica v Ilirski Bistrici je za razliko od pivške spadala pod poveljstvo 13. reškega korpusa, ki ga je vodil general . Imela je velik pomen za zasedbo mejnih prehodov z Italijo, saj je bila edina večja vojašnica na tem območju – ob meji so bile le manjše vojaške graničarske enote. 26. junija ob 13. uri sta iz Ilirske Bistrice krenili dve oklepni koloni JLA. Ena se je usmerila po cesti Ilirska Bistrica–Postojna do Ribnice in naprej po Vremski dolini proti Divači ter mejnima prehodoma Lipica in Fernetiči, druga kolona pa je iz Ilirske Bistrice krenila proti Podgradu, Kozini in mejnemu prehodu Krvavi potok.
Pregled dogodkov 26. junij 1991
Nasilna zasedba mejnega prehoda Krvavi potok
Kljub ukazu, da slovenska stran še ne sme uporabljati orožja, prodor tankov, ki so 26. junija začeli svojo pot v Pivki in Ilirski Bistrici, ni potekal neovirano. Oklepnike »ljudske« armade so na poti proti Vipavi spremljali domačini z žvižgi, psovkami in tudi kamenjem, ter njihov prodor ovirali v vaseh nad Vipavo. Na območju takratne občine Sežana, na cestah proti Krvavemu potoku, Lipici in Fernetičem pa so se enote JLA srečevale z raznimi barikadami.
Delovanje civilnih struktur in prebivalstva Občine Sežana
Angažiranje domačinov na barikadah je bilo samoiniciativno. Ogorčene množice so glasno protestirale, nekateri posamezniki pa so oklepnikom preprečevali prehod s svojimi osebnimi avtomobili. Poleg spontanega oviranja tankov so njihov prodor skušale sistematično zaustaviti tudi slovenske obrambne strukture, pri čemer je bila uporabljena predvsem gradbena mehanizacija in tovornjaki bližnjih podjetij. Na Kozini je prehod tankov preprečil strojevodja, ki je ustavil vlak na železniški progi in zapustil lokomotivo.
Informacija, da so na primorskih cestah že tanki in da se je s tem vojna v Sloveniji dejansko že začela, 26. junija ni prišla v osrednje medije in s tem v širšo javnost. Z nacionalnega vidika je bilo namreč bistveno, da večerna slovesnost v Ljubljani poteka nemoteno ter da posnetki praznovanja slovenske osamosvojitve preplavijo evropske in svetovne medije. S tem je bila vojna v Sloveniji predstavljena kot odkrit napad JLA na samostojno državo in ne kot zatrtje notranjih nemirov ali državljanska vojna. Na Primorskem se je tako za opis dogajanja 26. junija 1991 uveljavil izraz »Dan prej«.
Poziv starešinam
Republiški sekretariat za ljudsko obrambo je 26. junija 1991 objavil javni poziv starešinam in vojaškim osebam v JLA. V njem je bilo opozorilo, da je pristojnost nad mejnimi prehodi in carinsko službo prevzela Slovenija in da za premike enot proti mejnim prehodom tekom dneva ni bilo utemeljenega razloga. Starešinam, ki bi izkazali lojalnost Sloveniji, je sekretariat zagotavljal vse socialne in statusne pravice, odprta vprašanja pa naj bi se reševala z dogovori, brez uporabe sile. Poleg tega je iz dopisa razvidno, da je vodstvo JLA svojim vojakom premik tankov proti mejam pojasnjevalo z lažnimi trditvami o grožnjah iz sosednjih držav.
Ob spopadu v Sloveniji so navadni vojaki obveščeni, da so državo napadle sile Nata
SPOPADI
